…da vedno znova uspe potegniti me vase… Mi zasukati čas nazaj tja v brezskrbnost otroštva. Za nekaj trenutkov mi znova dovoli podoživeti preživeto. V tem zanosu se vrnem na kraj, kjer sem preživljal vso to brezskrbnost.  Za trenutek se mi zazdi, da čutim povezanost… A je le iluzija. Tist kraj, kjer sem se igral ni več niti senca tega kar je bil… Ruševina… Ruševina spominov… Ko se sprehodim po hodniku, katerega sem neštetokrat pretekel po dolgem v daljavi zaslišim otroški krik… A je le odmev vetra…

Stopim skozi vrata…   Novoletna jelka je stala tam, kjer se je zrušil strop…

….

Tako živ je spomin… Večer… V pričakovanju novega leta… Pisalo se bo novo 1983…. Ves na trnih sem čakal že tist trenutek, ko bo prišel dedek Mraz.  Še danes mi ni jasno kako sta me uspela me zaposliti, da nisem opazil kako sta postavila darila pod jelko.  Vidno srečen je bil…  Menda bolj od mene, ko sem ves entuzijastičen odvijal darila. Njegova toplina in nostalgija je edino kar ostalo mi je.

Zazrem se skozi umazana okna… Tolikokrat sem slonel na policah in gledal na cesto. Preganjal dolgčas…

Nikoli v svoji dolgi zgodovini ni v tej hiši bilo tako zelo tiho… Zamrli so otroški glasovi… Zamrla je pesem… Tiho čaka na svoj konec…

……..Zagreb…. 19.03.2011…. Dom sportova…. Ura 19:00:

Vse je pripravljeno na enega od zadnjih koncertov največjih mojstrov

elektronske glasbe vseh časov….. Zgodil se bo:

F A I T H L E S S

Že drugič v Zagrebu. Skoraj prazna je bila velika dvorana Doma sportova, ko sva vstopila točno ob 19:00. Redarji so se naslanjali na oder in ograjo ter se nezaintersirano ogledovali po dvorani. Oder sicer pripravljen, a neosvetljen. Prvi trenutek sem imel občutek, da bova sama… Le počasi se je dvorana pričela polniti in ko je na oder stopila predskupina. Skupina fantov, ki je skušala ogreti manjšo množico z neko mešanico elektro-, tehno-, trance- ritmi. Za moj okus preveč off… No, tudi preostali v dvorani niso bili preveč navdušeni in ni bilo ravno nekih “stending ovejšens”, ko so zapustili oder….

Faithless so bili napovedani ob 20:30, a kot se za umetnike njihovega kova seveda spodobi, so zamudili pol ure….

Ob 21:00 pa….

Basi so udarili po množici z vso silo… Maxxi Jazz-ov nezamenljivi glas je zadonel po dvorani. Za trenutek se dobil občutek, da me udarni val iz zvočnikov dobesedno potiska nazaj. Začeli so z skladbami iz novega albuma Dance in tako pačasi ogrevali množico… Dokler….

“…THIS IS MY CHURCH…

THIS IS WHERE I HEAL MY HURTS…”

Množica je ponorela ob tej najavi enega njihovih največjih hitov GOD IS A D.J. … Že naslednji trenutek so zadonele klaviature izpod prstov legendarne D.J.- ke Sister Bliss…. To je njen “element” in tu ji je ni enake. V tem ritmu so nadaljevali in skozi nove uspešnice predstavili nekaj gostov, ki so s svojimi glasovi in vložki obarvali že tako zelo polne skladbe. In nato…. Seveda nisem bil pripravljen in sem ravno snemal clip z coolpix-om (svoj “ta velik” aparat niti pod razno ne bi prešvercal v dvorano pa sem se moral zadovoljiti z coolpixom in telefoonom zato tudi slabša kakovost fotk), ko Maxxi naznani, da se ne more naspati :

“……….I CAN GET NO SLEEP……..”

Za trenutek sem pomislil, da je potres. Takrat sem se šele prvič prav ozrl po dvorani in doumel, da je napolnjena do zadnjega kotička in naprej. Sila množice ob začetku njihovega prvega hita je bila podobna potresu. Vse roke v zraku, ploskanje po taktih klaviatur izpod prstov Sister Bliss… Noro. Potegne te vase, pa čeprav nikoli ne bi poslušal Faithlessov… Kot jih Saša ni… Do včeraj, hehehe. Ko je padla v ritem je njeno navdušenje skoraj preseglo moje…

Nadaljevalo se je v njihovem slogu. Polni ritmi, čistina tonov in enostavno –> ŠUS te glasbe je neopisljiv. In seveda ljudje. Igrajo s srcem in dušo. Od Maxxi-ja, Sister Bliss, do vseh ostalih. Bobnarja, bas kitarista, solo kitarista…. Noro, res noro… Sledili so si sami hiti. Od I want more do čisto novih.

Po slabih dve urah se je Maxxi zahvalil za energijo publike… S tresočim glasom se je poslovil z obveznim “vi ste najboljši… Takšne naš svet potrebuje”… Zapustili so oder. Ampak množica jim seveda ni dovolila oditi… V en glas je odmevalo po Dom-u sportov:

“  WE WANT MORE…… WE WANT MORE……WE WANT MORE……. WE WANT MORE………!!!!”

Vrnili so se po kakšnih petih minutah in Maxxi je oznanil: “we forgot to play a song”…. Vsi, ki poznate Faithless in ste na YouTubu si pogledali kakšen njihov koncert zdaj že veste kaj je sledilo… V en glas:

……………WE COME ONE…………….

and we became one…. V enem ogromnem cunamiju človeških teles skakajočih v trance ritmu….. Ta včerajšnji posnetek prikazuje ta cunami:

Po zaključnem govoru so se obrnili proti publiki in zaploskali…. Maxxi Jazz ni mogel zadrževati solza, ko je zapuščal oder.

Faithless so priredili koncert, ki ga sam še nisem nikoli doživel. Glasbo in preformance so dvignili na drugo dimenzijo. In za njimi bo ostala velika praznina…. Trio (projekt) Faithless je naznanil konec svoje glasbene poti. Za včerajšnjim koncertom v Zagrebu sledi še jutrišnji v Beogradu in zadnji… Seveda kje drugje kot pred domačim občinstvom v Londonu 08. aprila 2011. Po več kot 15 letih hitov se poslavljajo… Za njimi pa ostaja bogata dediščina dobre glasbe…

A vendarle – uspel sem si uresničiti eno največjih želja in videl sem jih v živo… Še zadnjič…. Pretreslo mi je čustva in vesel sem, da sem lahko te slabi dve uri užival v tej globini njihovega ustvarjanja.

A sem omenil, da sva cel koncert stala v drugi vrsti

Ne vem ali je to del “midlife crisis”, da pričneš razmišljati o tem kje so tvoje korenine. In kdo so tvoje “korenine” nekoč bili. Kako so živeli, kaj so počeli, kje so živeli…

Moja stara mama bo letos dopolnila 93 let. Neverjetna je. Čiste misli, globok spomin. Je menda še edina v naši družini, ki se spominja tam časov pred II svetovno vojno.  Na zadnjem obisku mi je dala fotografijo naših prednikov. Posneta je bila v začetku ‘20 let prejšnjega stoletja in na njej je moja prababica v svojih mladih letih, njena starša ter brati in sestre.

Je kot tihi odgovor na vsa tista vprašanja, ki mi gredo skozi možgane.

Velika, kmečka družina.  Oča, kot glava družine v delovnem predpasniku. Mati tiha in ponižna. Zgarana od skrbi za številčno družino. Najstarejša hčer v gospodinjskem predpasniku je že prvi steber pomoči v gospodinjstvu. “Moški del” otrok je razigran.  Razen najmlajšega, ki po predpasniku sodeč bo nekoč nasledil očeta v svoji profesiji.  Med očetom in materjo pa že druga vnukinja.

Njih že dolgo ni več.  Njihov trenutek v večnosti smo nasledili potomci. Nekateri ga bomo predali naprej, drugi zadržali zase in končali ob zadnjem dihu. A kakorkoli že, vsi smo le drobcen trenutek v tej veličastnosti časa.

…povzeto iz ust, polnih sladkih besed takrat, pred nekaj več kot 20-timi leti… Pa sem odšel na pot. Tja v deželo po kateri  naj bi si mi vzeli “mušter”… Pa si nismo. Kakorkoli že, Švica je dežela narave. Urejena, lepa, prijazna in zimska nas je pričakala. Točno taka, kot se za Švico tudi spodobi.  Ni bilo veliko časa, a vendarle nam je uspelo obiskati nekaj naravnih lepot Švice. Najprej smo se podali na slapove Rena. Osupnili sta me moč in lepota padajoče vode, ki se je lomila na skalah.

Menda je lepše poleti, ko k slapovom vozi tudi ladja…

Naslednja destinacija je bila gora Säntis (2502 n.m.v.) v gorovju Appenzell.

Do njenega vrha te popelje gondola. Pogled iz vozeče gondole navzdol je osupljiv. Čeprav sem se obotavljal, a bi ali ne bi šel z gondolo, mi ni žal, da sem premagal strah.

Na vrhu pa se odpre nebo. Pogled seže preko 6 držav daleč tja na obzorje. In za trenutek ti vzame dih.  A le za trenutek, kajti temperatura na vrhu je precej pod ničlo. Tako “zelo precej”, da mi je moj fotoaparat prenehal delovati. In vsak vdih je bil pekoč in boleč.

In da…. Drži – Švica je Švica. Ker znajo izkoristiti to, kar jim je narava tako velikodušno podarila. Ker to tudi čuvajo, ker se zavedajo pomena. In seveda tudi zato, ker je njihova vlada usmerjena k državljanom, da le-ti lahko živijo tako kot živijo. Švica – ta mali otok sredi mogočne Evrope…

Zgodil se je Egipt…  Spomin nanj že bledi. Ljudje še vedno isti… How are you, my friend? Discount only for you, my friend… V boju za vsakdanje preživetje. A ko jih spoznaš vidiš, da so sila inteligentni. Nepismen, a že pasivno govori vsaj 3 jezike poleg arabskega seveda.  Vsa čast…

Tokrat moj Nikon ni trpel. Želel sem se odpočiti in nekako mi je uspevalo. A popolnoma ni šlo in nekaj fotk je nastalo.  Toliko… Za spomin.

Umetnost? Akt fotografija to vsekakor je. Zame popolnoma nov svet. V njem je kanček portretne fotografije in precej domišljije. Igra svetlobe z golo kožo… Ja, ima svoj čar… Pritegnila me je, vsekakor.

Žiga, hvala za posredovane izkušnje in znanje… Vesna, tebi pa hvala za potrpljenje…

Lepo nedeljsko popoldne in izlet na Gorenjsko. Cilj –> v naravo. Čim bolj neokrnjeno. Stran od stresa, gneče… Čim bolj stran. Vintgar… Voda, narava… Fotoaparat in stativ…

Po raziskovanju in hudem šklocanju po rudniku, pa nas je lakota izbezljala na površje –> smer Ivarčko jezero.  Leon je bil že v akciji :Po “žretju” pa en lenoben nedeljski sprehod do jezera in posedanje ob vodi…

Tokrat derbi Canon : Pentax

Sledil je obvezen nogomet…

Bučno navijanje navijačev (navijačic)  je odmevalo po celi Koroški…

Druženje, ki diši po ponovitvi…

Perkmadelc je škrat, ki je prebival globoko v jami pod Peco in je kratkočasil rudarje, katerim je ugasnila luč in so ostali v temi. Se domišljija poigra z dojemanjem realnosti, ko ostaneš ujet v večni temi, ali pa Perkmandelc res domuje v teh rovih, globoko v nederjih te mogočne gore še danes, ko so rudarji že zdavnaj odšli in so edini obiskovalci tega rudnika še samo turisti?

Člani dveh fotoklubov z istim imenom (FKK)  smo se odpravili po poteh svinca in cinka v iskanju Perkmandlca…

Nekaj utrinkov: